Govor ob podelitvi študentskih Prešernovih nagrad za študijsko leto 2006/07

Spoštovani gospod dekan in gospoda prodekana,kolegice mentorice in kolegi mentorji,predvsem pa nagrajenke in nagrajenci!

S tem govorom se obračam predvsem na vas. Namenjen je vašemu slovesu, in sicer v dvojnem pomenu: vaši slavi, ki ste jo dosegli kot nagrajeni diplomanti Filozofske fakultete, in vaši poslovitvi. Obračam se torej na vas, na tiste, ki boste morda nadaljevali študij na tej fakulteti ali začeli z raziskovalnim delom na kaki drugi ustanovi, in še predvsem na tiste, ki zapuščate akademsko sfero.

Današnja podelitev predstavlja za vas neko simbolno mesto, mesto konca študija in s tem sklepa nekega življenjskega obdobja. Stojite na prelomnici – in na tem prelomnem simbolnem mestu nekaj manjka. Manjka simbolna iniciacija, vpeljava v drugačno življenjsko obdobje. Arhaične družbe so poznale inciacijske obrede, obrede prehoda, s katerimi so pripadnika skupnosti na prelomnici vpeljale v drugo stanje. Tudi moderna družba še zmeraj pozna odblesk takšnih iniciacij; vstop v akademsko sfero, ki je sicer iznajdba poznejše omike, na primer še zmeraj zaznamuje brucovanje – in to ni nič drugega kakor sekulariziran iniciacijski obred, kot nas je poučil Mircea Eliade. Tu, kjer ste zdaj, pa ni ničesar. Oziroma, morda kot odblesk odbleska, tale prireditev. In ne za vse, ampak samo za vas, ki ste študij končali s posebno odliko. Študij se za večino morda začenja z živahnimi študentskimi druščinami. Končuje se zagotovo s kabinetno klavzuro in v samoti. In na koncu je zelo verjetno, da bo nastopila neka neznana, mučna praznina, ki jo je dotlej prikrival šolski program, izpolnjevanje šolskih nalog in obveznosti. Morda jo boste lahko pregnali z zavzetim angažmajem na delovnem mestu, morda pa bo kdo izmed vas kljub dobremu študijskem delu ostal brez dela. V družbeni praznini.

Na tem mestu mi dovolite nekakšen memento.

Prihajamo iz humanistike. Ne glede na to, kako boste naleteli po odhodu s fakultete, vam veda, ki ste jo spoznavali v času študija, daje neko popotnico. Popotnico razumevanja.

Naj to, kar imam v mislih, ponazorim z zgledom.

Leta 1931 se je Komisija za znanosti in umetnosti pri Društvu narodov obrnila na Mednarodno komisijo za duhovno sodelovanje, naj spodbudi dialog med vodilnimi osebnostmi z različnih znanstvenih oziroma duhovnih področij. Ta druga komisija se je potem med prvimi obrnila na Alberta Einsteina in mu prepustila tako izbiro téme kakor partnerja za dialog. Einstein je za témo dialoga izbral vprašanje o poti, ki bi človeštvo rešila pogube vojne, in za partnerja Sigmunda Freuda. V pismu Freudu je zapisal: »Kar zadeva mene, običajna usmeritev mojega mišljenja ne nudi nobenega vpogleda v globine človeškega hotenja in čutenja …«

V tej izjavi, izjavi genialnega znanstvenika, ki je v fiziki, kot vsi vemo, sprožil revolucijo, lahko razberemo neko nenavadno iskreno priznanje. Einstein namreč priznava, da mu o žgočem vprašanju, ki ga zadeva kot človeka – vprašanju o vzrokih vojne in morebitnih poteh za odpravo teh vzrokov –, njegova znanost ne daje prav nobenega napotila; če razmišlja o tem vprašanju, potem vsekakor brez pomoči svoje znanosti, ki njegovo mišljenje usmerja povsem drugam.

To je bil seveda tudi razlog, da se je obrnil na Freuda, preiskovalca mračnega podzemlja človekove duše. Drži, boste rekli, ampak Freud je bil po svoji izobrazbi vendar naravoslovec. Res je, bil je medicinec, toda z izredno širokim humanističnim obzorjem, z razgledanostjo po literaturi in umetnosti, po etnologiji, zgodovini in arheologiji. In še nekaj pomembnejšega od tega: novo pot preiskovanja človekove duše je odprl z razlago sanj. Z razlago, ki predpostavlja razumevanje.

Skratka, naravoslovec, nič manjši kot Einstein, se je pred enigmo človeškega, pred vojno kot najnevarnejšo manifestacijo človeške biti oziroma sobiti, obrnil na razumevanje, ki ga, če lahko posplošim, daje humanistika. In ta obrnitev navsezadnje ni nič naključnega. Kajti humanistika je napor razumevanja človeškega v njegovi duševni in duhovni, družbeni in politični, umetniški in religiozni razsežnosti.

Humanistika je v temelju razumevanje, hermenevtika človeškega. Rad bi vas spomnil, da je Wilhelm Dilthey ob koncu 19. stoletja zasnoval temeljno razločitev med Geisteswissenschaften, ki je nemška beseda za »humanistiko«, in Naturwissenschaften, se pravi med znanostmi o duhu ali duhaslovjem in znanostmi o naravi ali naravoslovjem, in da je ene znanosti ločil od drugih prav na podlagi kriterija razumevanja oziroma merjenja. V znanostih o stvaritvah narave je po njegovem vodilno načelo merjenje, ki pelje k pojasnitvi, v znanostih o stvaritvah človekovega duha pa razumevanje, ki pelje k razlagi.

Od Diltheyjeve razločitve se je v naravoslovju nedvomno veliko spremenilo. Ne velja več, kakor nekoč, načelo kumulativnosti, v skladu s katerim se znanstveni dosežki seštevajo v nepretrganem napredovanju ene same celovite vednosti, ampak načelo menjave pojasnjevalnih paradigem, v kateri nova nadomesti staro, ne da bi njeno vednost zajela vase (ali vsaj ne v celoti). Prav tako tudi marsikdaj ne velja, da je znanstveni eksperiment ponovljiv in s tem njegov rezultat verifikabilen, saj za njegovo izvedbo ni mogoče zmeraj vzpostaviti enakih pogojev. To velja prav za jedrsko fiziko, kot se je razvila na podlagi Einsteinovih odkritij. Pa še nekaj drugega: ker se jedrska fizika in astrofizika ukvarjata z absolutno premajhnim ali absolutno prevelikim za našo čutno zaznavo – s partikulami ali osončji, ki uhajajo naši predstavnosti –, morata segati po približnih hevrističnih modelih, celo po prispodobah. In čeprav v to nisem posebej posvečen, se mi zdi, da po prispodobah ne segata le zato, da bi svoja odkritja nazorno predstavili širši zainteresirani javnosti, ampak da bi sploh lahko vzpostavili svoj predmet. Ker brez predmeta, ki ga je treba kakor koli pred-staviti, kakor koli vzpostaviti za človeško predstavno zmožnost, ni merjenja. In prav za to gre: znanost, se pravi naravoslovje, kljub vsem spremembam še zmeraj meri in njene meritve imajo vrednost in smiselno sovisje še zmeraj v univerzalnem jeziku, jeziku matematike. Ko znanosti o naravi razvijajo svoje specialne jezike, jih na temelju tega jezika. 

Nasprotno humanistika nima univerzalnega jezika. Že beseda ameriške angleščine zanjo, množinski samostalnik humanities, kaže na neko mnoštvo: mnoštvo ved, ki jim pripada večjezičnost. Vendar ne mislim le na to, da se humanistične vede – slovenščina nam tu daje na razpolago besedo »veda« namesto besede »znanost«, ki po mojem primerno označuje naravoslovje – neogibno godijo v različnih govorjenih, nacionalnih jezikih, med katerimi je mogoče in tudi potrebno prevajanje, ne da pa se jih speljati na univerzalni jezik. Mislim tudi na to, da vsaka izmed teh ved znotraj tega ali onega nacionalnega jezika razvija svoj jezik, svojo pojmovnost, s tem da pojmi, ki jih oblikuje v tem jeziku, nimajo enkrat za vselej opredeljenega, trajnega pomena, ampak so pod udarom zgodovinske spremembe. Humanistika je torej v svoji večjezičnosti podvržena zgodovinjenju. V humanističnih vedah gre vsakokrat za zgodovinsko razvitje razumevanja ustvarjanja in stvaritev človekovega duha, čeprav se razumevanje, naj se to v njihovih hermenevtičnih projektih reflektira ali ne, nikdar ne more razviti povsem brez ostanka, brez poslednje nevednosti o večni skrivnosti človeškega. Če se ne reflektira, hermenevtični projekt humanistične vede zapade skušnjavi znanstvenosti.

Ko pravim, da gre v humanističnih vedah za »razvitje razumevanja«, bi torej hkrati rad poudaril, da humanistično razumevanje človeškega v njegovih mnogoterih izkazovanjih ne pomeni nujno tudi rešitve problemov, ki zadevajo človeka. Če se za trenutek spet vrnem k svojemu zgledu: Freud je Einsteinu odgovoril, da njegovo razumevanje človekovega gonskega življenja ravno ne napeljuje na misel, da bi bilo vzroke za vojno mogoče izkoreniniti, ampak kvečjemu na to, da se človekova neizkorenljiva agresivna nagnjenja, ki povzročajo vojno, preusmerijo in kanalizirajo drugam. Ta zgled lepo kaže, da razvitje razumevanja lahko pomeni ločitev navideznih problemov od resničnega, izpostavitev problema, ki omogoča, da se – tudi če tega problema ni mogoče rešiti, tudi če rešitev problema, kot je na primer problem vojne, ni v človeški danosti, v nobeni še tako humanizirajoči, človeka počlovečujoči moči – vendarle lahko kosamo z njim in z njim iščemo različne modi vivendi.

Glede na to se mi zdi – in s tem izrekam le svoje mnenje, ne pa tudi mnenje ustanove, na kateri učim –, da je intenca bolonjske prenove visokega šolstva, zlasti humanistike, zgrešena. Njena intenca je, da iz fakultete, zlasti iz filozofske fakultete kot mesta šolanja učenjaško izobraženih, vendar družbeno nefunkcionalnih, slabo porabnih ljudi, naredi visoko šolo know-howa, šolo za ekspertne usposobljence, ki se bodo na nekem ozko zamejenem področju »naučili znati« in bodo ob koncu šolanja brez težavnega prehoda nastopili službo oziroma kratko malo stopili v funkcijo. Humanistika se po mojem seveda ne sme funkcionalizirati v ekspertno reševanje omejenih, se pravi rešljivih in torej v resnici le navideznih problemov.  

Upam pa nekaj drugega. Upam, da ste se pri učenju vednosti, ki so vam jo posredovali vaši profesorji, pri nabiranju podatkov, ki so tu še najbolj minljivo blago, in pri osvajanju miselnih poti ter pojmovnih shem, ki so trajnejša in dragocenejša pridobitev, namesto da bi se naučili znati, naučili razumeti. Da ste se naučili razumeti, čeprav se razumevanja samega od sebe ne da naučiti, ker je kombinacija daru in veščine, najprej dar in šele potem veščina, nekaj, česar se je mogoče naučiti.

Upam torej, da ste v teku študija karseda razvili dar razumevanja, ki ste ga dobili, in da ste se razumevanje samo tudi karseda naučili razvijati.

Nazadnje vam želim, da ta dar, to veščino, razvijanje razumevanja, prenesete v življenje in delo, ki se vam bo v življenju ponudilo, ter vam iskreno čestitam za razumevanje, ki ga izkazujejo vaša diplomska dela.

 Vid Snoj