Kaj imajo humanistika in družbene vede skupnega z »uporabnim« in z »znanostjo«? - Red. prof. ddr. Rudi Rizman

Slavnostni nagovor bom navezal na vprašanje, ki so si ga naši današnji nagrajenci prav gotovo bolj ali manj izrecno pa vendarle zastavili in sicer: kaj imajo humanistika in družbene vede skupnega z »uporabnim« in z »znanostjo«?

Seveda ni nobena skrivnost, da je v tem času to vprašanje postalo ponovno aktualno in da se ponujajo odgovori, ki so, če se izrazimo milo, tudi sila neprijazni. Vprašanje je potrebno zaradi njegove kompleknosti razumeti in tudi zastavljati kar se da široko, predvsem pa zahteva kontinuirane premisleke. Obstaja pa tudi širok repertoar odgovorov na tako zastavljeno vprašanje, ki so bodisi izrečeni javno in izrecno ter zato o njihovi vsebinski usmeritvi ne more biti nobenega dvoma, ali pa gre za bolj ali manj neizrečene in stereotipne sodbe, na katere se opirajo javne percepcije in posledično javno financiranje ter ocenjevanje raziskovalne dejavnosti na tem področju. S tem ni nujno, da obstaja apriorna »ločitev duhov« med akademsko sfero in javno ali politično sfero, temveč moramo predvsem opozoriti, da v tej zvezi  ne obstaja konsenz niti v sami profesionalni sferi. To dejstvo bode še posebej v oči, ko se soočajo »trde« in »mehke« vede, vsaka s svojimi bodisi premišljenimi stališči, zelo pogosto pa prej predsodki o znanstveni in uporabni validnosti tako ene kot druge.
Pri tem mislim na odvijajoče se »spopade v znanosti« (»science wars«) o tem, ali so znanstvena dejstva in teorije družbene konstrukcije ali pa so bolj prepričljiva alternativna razumevanja znanosti. Agenda teh spopadov se vrti okrog vprašanj o naravi resnice, o možnostih objektivnih spoznanj in relevantnih metodologij, ki naj bi vodile znanstveno raziskovanje. Čeprav so ti spopadi pripeljali do dragocenih in ne vedno načrtovanih spoznanj, je slišati tudi pesimistične ocene, da sodobna znanost ni naredila kakih velikih korakov od sicer paradoksalne zahteve, ki jo je pred njo postavil stari Francis Bacon: tj. da morajo biti iskalci resnice v znanosti hladni in nepristranski ter neusmiljeno testirati katerokoli ponujeno teorijo in da jih mora istočasno pri tem spremljati gorečnost pri odkrivanju novih idej. »Spopadi v znanosti« pa se resnici na ljubo ne odvijajo samo zavoljo golega odkrivanja resnice, temveč, če verjamemo Thomasu Gierynu (»Cultural Boundaries of Science: Credibility on the Line«), jih uprizarjajo in spodbujajo medsebojni nasprotniki, ki manipulirajo z znanostjo z namenom, da uveljavijo svoja izključujoča gledanja na resnični svet ozir. privilegirano epistemsko avtoriteto. To jim v primeru, če prevladajo, zagotovi vpliv, prestiž in materialne koristi.
Praviloma tako javne ustanove, ki izvajajo izobraževalne in raziskovalne programe na tem področju, kakor tudi njihovi financerji skupaj z »nadzorniki« porabe družbenih sredstev, zahtevajo od teh dejavnosti, da služijo cilju pridobivanju novega znanja in v končni posledici takim praktičnim ciljem, ki se skrivajo pod skupnim imenovalcem družbenega dobra. V ospredju omenjenih zahtev je potemtakem »služenje« družbi. Takšna opredelitev seveda še zdaleč ne zadovoljuje – ne »trdih« kot tudi ne »mehkih« znanosti.
V času intenzivne globalizacije, ki je, če ne dokončno odpravila pa vsaj oslabila metodološki teritorializem in odprla nove priložnosti za alternativne epistemološke premisleke, je iz omenjene paradigme družbene uporabnosti znanosti mogoče zazreti vrednostne sodbe, ki so bile značilne za danes že preseženo industrijsko družbo – v pomenu metafore »stroja, ki proizvaja znanje«. Za povprečno javno zavest, ki preko »demokratičnih mehanizmov« (so)odloča pri tem, katere znanstvene projekte bo družba sponzorirala, bržkone še vedno velja stroga sodba C. P. Snowa zapisana v danes že klasičnem prispevku z naslovom »Dve kulturi« (The Two Cultures), da ti »selektorji« o najnovejših spoznanjih znanosti, na primer od Einsteina naprej, ne vejo kaj več od njihovih prednikov iz neolita. Koliko ljudi bi, na primer, znalo kaj povedati o zgodovinskih prelomnicah, ki jih predstavljajo letnice 1066, 1789 ali 1905? Danes se veliko piše o dieti v zvezi s prehrano, le malokdo pa je pripravljen, če sploh, priznati, da pa se dieta ta čas najbolj prakticira, ko gre, na primer, za poezijo, fiziko, filozofijo in zgodovino.
Ugledni zgodovinar znanosti Jacob Bronowski je imel zato ne le enega, temveč kopico dobrih razlogov, da je izrekel trditev, ki pa ni pretirano vznemirila ljudi, da namreč vsakdo, ki se odpove zanimanju za znanost, hodi z odprtimi očmi po poti, ki pelje v takšno ali drugačno sužnost. Danes bi Bronowski eno od sužnosti, ki se ta čas prej vsiljuje kot ponuja nemara prepoznal v transhumanizmu: v osvoboditvi človeštva od njegove biologije ozir. v kravji kupčiji, v kateri človeštvo svoje dosežene človekove pravice zamenjuje za »tehnološke pravice«. Alternativa tej »črni luknji« človeške civilizacije je lahko seveda le v tem, da se ta ne odreče temu ohranjanju in razvoju humanih ter humanističnih vrednot in kot posledica njenega zaostajanja za razvojem znanosti in tehnologije.
Poslanstva znanosti in univerze ni upravičeno razumeti skozi omenjeno zoženo opredelitev »javnega služenja« ali morebiti celo »javnega služabnika«. Obstajajo drugi bolj relevantni parametri, s katerimi je mogoče meriti tisto, kar ta dejavnost človeka prinaša družbi. Znanstveno sfero sestavljajo znanstveniki, ki se navdušujejo nad idejami: seveda raziskujejo in se permanentno učijo z namenom, da bi prispevali k nastajanju sveta, v katerem bo ta znosnejši, če še ne prijazen, vendar poleg tega tudi zato, ker so ideje že same po sebi nekaj lepega – se pravi, da dajejo življenju nek smisel in ker je njihovo ustvarjanje samo po sebi dobro. Prav gotovo lahko znanstveniki na področju medicine ali ekonomije lažje dokažejo, da je njihovo novo znanje prispevalo kaj dobrega in uporabnega za družbo. Pri raziskovanjih s področja humanistike ali družbenih ved njihovi rezultati niso takoj vidni ali oprijemljivi in jim zato marsikdo, kot zatrjuje Robert Fenster, očita »nepraktičnost« in povrh tega, ker cenijo kriterij »lepega«, tudi solipsizem, zapravljanje časa in na koncu koncev tudi materialnih resursov.
Pri tem se pozablja, da so barometri resnice ne le v »mehkih«, temveč tudi v »trdih« znanostih povezani z upoštevanjem kriterija lepega in čudenja. Tiste znanstvenike iz teh ved, ki lahko to prepoznajo ali izkušajo v realnem svetu, to motivira za ustvarjanje. Za znanstvenika s tega področja je v bistvu najvišje priznanje, če kdo oceni njegovo teorijo za »lepo« ali kak niz »eksperimentov« kot »eleganten«. Einstein je v nekem prispevku opisal svoje »čudenje« in »ne(p)opisljiv vtis« ko se je prvič še kot otrok srečal z evklidsko geometrijo (natančneje z evklidskimi ravninami) ali ko mu je uspelo razložiti si Pitagorov izrek.
V zadnjem času, sklicujoč se na epistemološke inovacije, ki jih je sprožila globalizacija, opozarjajo ugledni znanstveniki iz različnih (tako »trdih« kot »mehkih«) znanosti na neustreznost, pravzaprav kar na preživelost stare delitve na raziskovanja narave in kulture. Ne gre le za deklarativne pozive, kar je mogoče videti v interdisciplinarnem sodelovanju med znanstveniki obeh sfer, nenazadnje tudi v dejstvu, da se v naravoslovnih znanostih ne tako redko opirajo na teorije in metafore, ki so se sicer (naj)prej uveljavile v družbenih in humanističnih vedah. Z nekaj pretiravanja lahko govorimo o konvergenci znanstveno-raziskovalnega sodelovanja, pri katerem se sočasno odvija na eni strani »scientifikacija« humanističnih in družbenih ved in na drugi »humanizacija« naravoslovnih in tehničnih znanosti.
Za »scientifikacijo« v humanističnih in družbenih vedah ni težko najti dokaze v številnih disciplinah od sociologije do zgodovine. Zgodovinar John Lewis Gaddis, na primer, je v »The Landscape of History« pozitivno odgovoril na vprašanje, ali je zgodovina znanost. Opirajoč se na teorije kaosa in kompleksnosti je v tem delu ugotovil, da uporablja zgodovina identične metode kot naravoslovne znanosti. Ne gre toliko za to, da se je spremenila epistemološka ali analitična podlaga zgodovine in da je zaradi tega ta postala bolj znanstvena, kot to, da je postala (naravoslovna) znanost bistveno bolj historična. Ta je namreč skoraj popolnoma opustila prejšnjo linearno, prediktabilno Newtonovo paradigmo in se danes v največji meri opira na Einsteinovo teorijo relativnosti in Heisenbergovo načelo nedoločenosti (uncertainty). Še posebej pa je dragocena ugotovitev tega avtorja, ki pa za humanistične vede že zdavnaj ne more biti posebno odkritje. Pri tem mislim na njeno bolj splošno metodološko premiso, da predmet raziskovanja že dolgo ni narava kot taka, temveč narava, kakršna se razkriva in razodeva preko vprašanj, ki jih zastavlja raziskovalec (človek) tudi v »trdih« znanostih ta isti raziskovalec, če se izrazimo z metaforo, srečuje sam s sabo.
Znanstveniki Einsteinovega formata niso delali laboratorijskih eksperimentov, temveč prej nekaj, čemur bi rekli »miselni eksperimenti«, kar pa ni tako daleč od »historične naracije«. Pri tem ni »naracija« nič drugega kot dobro izbrano raziskovalno orodje ozir. metoda. Miselni postopek je torej v obeh primerih, v »trdi« in »mehki« vedi uporabljen z namenom, da določi variable, zatem pa uporabi metodo simulacije tistega, kar se je zgodilo,  na koncu mu preostane le še to, da identificira ključne vzroke. Že omenjeni Gaddis se pri tem opira na vrsto konceptov, ki jih uporabljajo v najbolj inventivnih znanostih, vzemimo primer »fraktalov« ali »faznih prehodov«, kar pomeni določitev tistih kritičnih točk, kjer pride do zloma ravnotežja v določeni družbi ali v njeni posamični strukturni enoti. Ta avtor to prepoznava kot dosti prepričljivo »integracijo induktivne in deduktivne metode«. Tak analitični postopek ne jemlje zgodovinski vedi pravice do moralnih sodb, s katerimi se lahko dokoplje do relevantnih in validnih »zgodovinskih resnic«. Morda utegne kdo to ovreči kot neprimerno pristranskost raziskovalca, vendar ni z njo po Gaddisovem mnenju nič narobe – celo nasprotno, če ta služi predvsem odmikanju ali z drugo besedo osvobajanju od preseženih zgodovinskih dogem.
Nagrajenci se seveda dilem, ki sem jih v tem pozdravnem nagovoru odprl, dobro zavedate. Vaše delo predstavlja pravzaprav najbolj prepričljiv odgovor na omenjene stereotipne in podcenjujoče sodbe o vedah, v okviru katerih razmišljate in iščete relevantne resnice. Prepričan pa sem tudi, da boste z njim nadaljevali in zato vsakemu posebej in vsem tistim, na katere ste se lahko pri svojem delu opirali, v tem duhu iskreno čestitam za opravljeni odlični dosežek.

Ddr. Rudi Rizman, Predsednik Znanstvenoraziskovalnega
inštituta Filozofske fakultete, Univerza v Ljubljani